Vodeni pohod na Jerebico

Obstajajo gore, na katerih je najlepši trenutek prihod na vrh. In obstajajo takšne, kjer se prava zgodba začne že mnogo prej. Jerebica (Cima del Lago, 2.126 m) zagotovo sodi med slednje.

Na italijanski strani Zahodnih Julijcev se bomo podali na nekoliko manj obiskano, divjo in izjemno slikovito visokogorsko pot. Naš cilj bo vrh, ki se dviga visoko nad Rabeljskim jezerom in ponuja enega tistih razgledov, zaradi katerih za trenutek pozabimo na utrujene noge in 1.150 premaganih višinskih metrov.

Pot začnemo v dolini Belih vod (Rio Bianco), med Rabeljskim jezerom in Nevejskim prevalom. Prvi del poti nas vodi ob prodnati strugi potoka, nato pa se skrijemo v prijetno senco gozda. Tu se začne enakomeren in precej vztrajen vzpon. Z vsakim pridobljenim višinskim metrom ostaja dolina globlje pod nami, gozd pa počasi prepušča prostor ruševju, skalam in pravemu visokogorskemu svetu.

Iz gozda v svet skal in razgledov

Ko se drevesa razmaknejo, se spremeni tudi značaj naše poti. Pred nami se odpre divja kraška pokrajina Zahodnih Julijcev, kjer namesto gozdnih poti stopamo med skalami, ruševjem in naravnimi kamnitimi policami.

Po približno uri in pol do dveh urah hoje dosežemo Jezersko sedlo (Sella del Lago, 1.718 m). Tu si vzamemo čas za počitek, malico in pogled proti goram, ki nas obdajajo.

Od sedla dalje postane pot še zanimivejša. Zavijemo proti panoramskemu mejnemu grebenu in počasi vstopimo v pravi svet visokogorja. Razgledi postajajo vedno širši, pot pa od nas zahteva nekoliko več zbranosti.

In prav tu Jerebica pokaže tudi nekaj svojega značaja.

Na posameznih mestih so skale gladke in lahko spolzke, pred vršnim delom pa nas pričaka še krajši strm skalni skok, kjer bodo morale pohodne palice za nekaj trenutkov počakati, na pomoč pa bodo prišle tudi roke. Fiksnih varoval ni, zato ta del zahteva miren korak, nekaj spretnosti in predvsem zbranost.

In potem se pod nami pojavi jezero …

Po zadnjem vzponu se pokrajina nenadoma odpre.

Na 2.126 metrih stojimo na vrhu Jerebice, globoko pod nami pa se kot velik smaragd med gorami lesketa Rabeljsko jezero.

Pogled z vrha je razlog, zaradi katerega Jerebica velja za eno najlepših razglednih gora tega dela Julijskih Alp. Okoli nas se dvigajo mogočni vrhovi Zahodnih Julijcev – Montaž, Viš, Mangart in Kaninsko pogorje – mi pa stojimo visoko nad dolinami na naravni razgledni ploščadi s 360-stopinjsko panoramo.

Tu si vzamemo čas. Za razgled. Za fotografijo. Za malico iz nahrbtnika. In predvsem za tisti občutek, zaradi katerega se vedno znova vračamo v gore.

Toda Jerebica zahteva spoštovanje tudi na poti navzdol. Čaka nas približno 2,5 do 3 ure sestopa, med katerim je predvsem na gladkih skalnih odsekih potrebna enaka zbranost kot pri vzponu.

In ko se končno vrnemo v dolino?

Takšno turo je skoraj škoda zaključiti na parkirišču. Zato bomo gorsko zgodbo sklenili še ob Rabeljskem jezeru – ob njegovi smaragdni vodi bomo pogledali navzgor proti Jerebici in poiskali točko, na kateri smo stali le nekaj ur prej.

Takrat se 1.150 višinskih metrov nenadoma zdi precej bolj resničnih.